Deklaracija o pravicah človeka in državljana1
(26. avgusta 1789)

PREAMBULA Predstavniki (zastopniki) Francoskega ljudstva, ki sestavljajo nacionalno skupščino so - ker menijo, da so nepoznavanje, pozaba ali preziranje pravic človeka edini vzroki javnih nesreč in izprijenosti vlad - sklenili v slovesni deklaraciji prikazati naravne, neodtujljive in svete pravice človeka; za to, da bi ta deklaracija, ves čas navzoča za vse ude družbenega telesa, te ude neprenehoma opozarjala na njihove pravice in na njihove dolžnosti; da bi bila njihova dejanja v zakonodajni oblasti in njihova dejanja v izvršni oblasti, ki bi jih bilo mogoče vsak hip primerjati s ciljem sleherne politične institucije, zato bolj spoštovana; da bi se zahteve državljanov, poslej temelječe na preprostih in neovrgljivih načelih, vselej usmerjale k potrjevanju ustave in k sreči vseh. Zatorej Nacionalna skupščina priznava in razglaša, in to pod zavetništvom Najvišjega bitja, naslednje pravice človeka in državljana.2

 

1. člen

Ljudje se rodijo in ostanejo svobodni in, kar zadeva pravice, enaki. Družbeni razločki lahko temeljijo zgolj na skupni koristi.3

2. člen

Cilj slehernega političnega združevanja je ohranjanje naravnih in neopustljivih (neodpravljivih) pravic človeka. Te pravice so svoboda, lastnina, varnost in odpor zoper zatiranje.4

3. člen

Načelo sleherne suverenosti je predvsem v naciji. Nobeno telo, noben individuum ne more izvajati oblasti, ki ne bi izhajala iz tega. 5

4. člen

Svoboda sestoji iz tega, da je mogoče početi vse, kar ne škodi drugim. Tako ima izvrševanje naravnih pravic slehernega človeka zgolj tiste meje, ki drugim udom družbe zagotavljajo te iste pravice. Te meje lahko določi zgolj zakon. 6

5. člen

Zakon ima pravico prepovedovati zgolj dejanja, ki so za družbo škodljiva. Ničesar, česar zakon ne prepoveduje, ni mogoče onemogočiti in nikogar ni mogoče prisiliti, da bi storil nekaj, česar zakon ne zapoveduje. 7

6. člen

Zakon je izraz obče volje. Vsi državljani imajo pravico osebno ali prek svojih predstavnikov (zastopnikov) prispevati k njegovemu oblikovanju. Biti mora enak za vse tako tedaj, ko varuje, kakor tedaj, ko kaznuje. Ker so vsi državljani zanj (v njegovih očeh) enaki, so jim enako dostopna vsa javna dostojanstva, mesta in zaposlitve glede na njihove zmožnosti in brez drugega razločka kakor njihove vrline in nadarjenosti. 8

7. člen

Nikogar ni mogoče obtožiti, prijeti (aretirati) in ne zapreti, razen v primerih, ki jih določa zakon, in v skladu z oblikami, ki jih je predpisal. Tisti, ki zahtevajo, izvršujejo, izvajajo ali dajejo izvajati arbitrarne ukaze, morajo biti kaznovani; toda sleherni državljan, ki je poklican ali prijet v skladu (en vertu) z zakonom, mora pri priči ubogati: z upiranjem postane kriv. 9

8. člen

Zakon lahko določa le kazni, ki so striktno in očitno potrebne in nikogar ni mogoče kaznovati drugače kakor z močjo zakona, ki je bil sprejet in objavljen pred prestopkom in zakonito uporabljen. 10

9. člen

Ker vsakdo velja za nedolžnega, dokler ni razglašen za krivega, mora zakon v primeru, da so presodili, da je nekoga treba prijeti, ostro zatreti sleherno strogost, ki ne bi bila potrebna za to, da si zagotovijo njegovo osebo. 11

10. člen

Nikogar se ne sme vznemirjati zaradi njegovih mnenj, četudi religioznih, če le njihovo izražanje ne moti javnega reda, ki ga uveljavlja zakon. 12

11. člen

Svobodno sporočanje misli in mnenj je ena izmed najdragocenejših pravic človeka: sleherni državljan potemtakem lahko svobodno govori, piše in tiska, odgovarja le za zlorabe svobode v primerih, ki jih določa zakon. 13

12. člen

Zagotavljanje pravic človeka in državljana zahteva javno silo: ta sila je potemtakem ustanovljena v prid vseh, ne pa v zasebno korist tistih, ki jim je zaupana. 14

13. člen

Za vzdrževanje javne sile in za stroške uprave (administracije) je neogiben skupni prispevek: tudi ta mora biti razporejen med vse državljane glede na njihove zmožnosti. 15

14. člen

Vsi državljani se imajo pravico prepričati, sami ali prek predstavnikov (zastopnikov), o potrebnosti javnega prispevka, vanj svobodno privoliti, spremljati njegovo uporabo in določati višino njegovega deleža, njegovo podlago, pobiranje in trajanje. 16

15. člen

Družba ima pravico zahtevati, da sleherni javni agens njene administracije (uprave) položi račune. 17

16. člen

Nobena družba, v kateri nista zagotovljena ne jamstvo pravic ne ločitev oblasti, nima ustave. 18

17. člen

Ker je lastnina nedotakljiva in sveta pravica, ne more biti zanjo nihče prikrajšan, razen tedaj, ko to očitno zahteva zakonito ugotovljena javna potreba, in to s pogojem, da (prizadeti) prejme pravično in vnaprejšnjo odškodnino. 19

Prevedla Taja Kramberger in Drago Braco Rotar

OPOMBE:

1 Deklaracija o pravicah človeka in državljana (La Déclara­tion des droits de l'homme et du citoyen), ki jo je sprejela francoska nacionalna skupščina dne 26. avgusta 1789, je temeljno besedilo francoske revolucije in obenem njena zgoščena idejna kulminacija, usmerjena zoper načela in mehanizme tedaj obstoječe družbene konstitucije Starega režima (Ancien Régime; npr. zoper absolutizem, centralizirano upravo, heteronomni in arbitrarni kazenski sistem, fevdalni red ipd.) in zoper religiozne sestavine oblasti. Besedilo utemeljuje družbo na za tisti čas povsem novih načelih legitimnosti in je temelj modernega ustavnega prava, četudi ga niso napisali pravniki, ampak filozofi (pri prevodu se tako ne moremo opirati niti na tedanjo niti na kasnejšo pravno terminologijo, saj bi s tem zgrešili epistemični horizont besedila) in temelji na kompleksnih in že precej časa trajajočih debatah o principes philosophiques in o optimalni družbeni organizaciji. Aplikacija filozofskih idej (predvsem tistih o naravnem pravu) in concreto, ki se je skozi revolucijo in Deklaracijo zgodila v Franciji na koncu 18. stoletja, pomeni prvo osvoboditev ljudstva izpod patronaže plemstva in kralja v zgodovini Evrope. Skozi revolucionarno dogajanje se je na eni strani zgodila domala popolna institucionalna reorganizacija države, na drugi pa inavguracija temeljnih pravic, ki jamčijo, da državljan lahko uveljavlja svoje pravice tudi zoper državno oblast. Uredniški odbor, ki ga je nacionalna skupščina pooblastila, da pregleda deklaracijske osnutke, je prejel več predlogov. Naposled so kot podlago za nadaljnje usklajevanja sprejeli tri dokumente: enega je predložil La Fayette (1757-1834), ki se je pred revolucijo boril v francoskih četah v ameriški vojni za neodvisnost, zaradi česar nekateri menijo, da so nanjo vplivali ameriški viri (zlasti >Declaration of Virginia<), druga dva pa sta izdelala Emmanuel Joseph Sieyes (1748-1836; njegov predlog je imel velik vpliv) in Sixieme bureau (petčlanski komite) Nacionalne skupščine. Pod Mirabeaujevim (1749-1791) predsedovanjem so člani nacionalne skupščine razporavljali o posameznih členih Deklaracije (ožji uredniški odbor so sestavljali Sieyes, Condorcet, La Fayette, Mounier in Mirabeau) ter jih diskutirali in analizirali med 9. julijem in 26. avgustom, ko je bila listina z glasovanjem sprejeta (kralj jo je pod pritiskom skupščine ratificiral šele 5. oktobra 1789, razglasil pa 3. novembra; v resnici ni ene same verzije, temveč je do vključitve v ustavo leta 1791 krožilo 6 različic besedila, kar tudi kaže na nepravno naravo besedila). Besedilo Deklaracije je bilo leta 1791 vključeno v francosko ustavo kot preambula, nanj pa se sklicujejo tudi vse kasnejše francoske ustave, med njimi tudi ustava IV. Republike iz leta 1946 in veljavna ustava V. Republike z dne 4. oktobra 1958. Ta v uvodnem delu razglaša svojo zvestobo pravicam človeka in načelom nacionalne suverenosti, kakor so bila oprede­ljena v Deklaraciji iz leta 1789, nato pa potrjena in dopolnjena z uvodom ustave iz leta 1946. Jean Morange v svojem delu La Déclaration des Droits de l'Homme et du Citoyen (1988) navaja šest glavnih ciljev Deklaracije: 1. gre za slovesni razglas preprostih in očitnih resnic, ki jih ni mogoče ovreči; ko so pravice napisane, postanejo neuničljive, 2. Deklaracija je bila podlaga za ustavo in je bila vodilo za delo skupščine; 3. gre za reakcijo na starorežimsko strategijo ohranjanja ljudi v nevednosti in negotovosti prek ambigvitetnega delovanja in skrivanja določb, kar je omogočalo realno in latentno samovoljo nosilcev oblasti, Deklaracija (oz. Razglas) o pravicah človeka in državljana pa je namenoma in poudarjeno javna, jasna in nedvoumna: vsi Francozi (a tudi drugi) naj jo imajo možnost prebrati in poznati (tu je poudarjena >zmožnost branja<, ki je kot pogoj za udejanjanje državljanskega statusa in človekovih naravnih pravic pomembno vplivala na obvezno šolanje); 4. gre potemtakem za reakcijo na starorežimsko vladarjevo samovoljo v več oblikah: med njimi tudi za odgovor na >lettres de cachet<, na pečatna pisma, s katerimi je monarh pooblaščal svoje agense za izvajanje individualiziranih represivnih dejanj in so imela status zakona: ljudje naj bi poslej poznali svoje pravice, da bi se mogli upreti samovolji in zlorabam oblasti; 5. gre za univerzalni razglas, ki je pojasnjen v preambuli besedila - pravice naj bi zadevale vse ljudi in ne zgolj Francozov (takšna vokacija prelamlja s teritoralizmom Starega režima, pri katerem je vsak fevdni gospod na svojem ozemlju lahko po svoje uvajal in izvajal svoje pravice in zahteve) in 6. pravice, ki izhajajo iz Deklaracije, naj bi bile temelj sleherne družbene ureditve. Glede na vsebino je Deklaracija sestavljena iz štirih delov. V preambuli so predstavljeni temelji, cilji in meje, podana je intenčna utemeljitev besedila. Sledijo členi 1 - 4 , ki zadevajo politične in demokratične preokupacije in napovedujejo velika načela demokratičnega reda. Členi 5 - 9 oblikujejo nenakšen rudimentarni zakonik, saj je v njih zakon osrednja prvina in referenca. Zadnja skupina členov, 10 - 17, pa oznanja vrsto ustavnih pravic. Prav ti sklepni členi so pozneje postali izhodišče modernih zakonodaj. Glede vsebine se Deklaracija opira na tedaj obstoječe deklaracije in filozofske diskusije o človekovih pravicah, zlasti pa je treba omeniti: deklaracije posamičnih ameriških držav v času vojne za neodvisnost (med njimi Virginije), Lockovo delo Two Treatises of Government (1689), Montesquiejevo delo De l'esprit des Lois (1750), tudi Rousseaujev Du Contrat social (1762). Drugi vsebinski vir so razsvetljenske filozofske diskusije o liberalnem individualizmu, ki so določale intelektualno vzdušje v Franciji na koncu 18. stoletja.
Pri prevodu sva upoštevala stilistične in terminološke posebnosti, organizacijo besedila in velikost začetnic, kakor jih najdemo v izvirniku, na nekaj mestih v oklepajih navajava alternativni izraz, ki natančneje pojasnjuje vsebinske razsežnosti semantičnega polja evocirane besede. Ker družbene rabe terminov ljudstvo, nacija in narod prvič označujejo konceptne razločke in, drugič, nimajo enake zgodovinske evolucije povsod po Evropi in Ameriki (te različne evolucije ne potekajo na enak način v različnih okoljih in kontekstih), doživele so celo zelo intenzivne lokalne transformacije npr. v nemškem vplivnem območju že na začetku stoletja, še bolj pa v 19. stoletju, ko se je v razpravah pojavil izraz Volk, ki je v predmarčnem obdobju dobil pomen, ki ga ima beseda narod v slovenščini, sva se odločila, da - zvesto izvirniku - dosledno uporabljava termin nacija za nation in ljudstvo za peuple. Pri pojasnilih in opombah v nadaljevanju se opirava na literaturo, navedeno po koncu Deklaracije. Prim. tudi že obstoječi slovenski prevod Deklaracije, katerega avtor je  Anton Perenič, objavljen pa je v knjigi Deklaracija o pravicah človeka in državljana, Mladinska knjiga, 1988 (ur. P. Jambrek et al.). Ta prevod se od najinega razlikuje v marsikateri pomembni podrobnosti.

2 S prvim stavkom preambule je nacionalni skupščini dodeljen status ljudskega zastopstva, s katerim so bili odpravljeni stanovi, ki so izgubili pravno, socialno in simbolno avtonomijo. Z drugimi besedami: v Preambulli je pokazano, da je skupščina sicer nosilka suverenosti in pravic, ki iz tega izhajajo, vendar je to subsidiarno, kot zastopnica resničnega suverena - ljudstva ali nacije -, ki ga zastopa, nima pa izvirne suverenosti, kakršno je imel kralj kot božji mandatar na zemlji. Ni več govora o generalnih stanovih, ampak o nacionalni skupščini, v kateri ni več reprezentirana stanovska zgradba družbe, sestavljena iz prestavnikov, ampak o zboru, sestavljenem iz poslancev, ki imajo ljudski mandat, podeljen prek volitev. Poslanci niso več, kar so še bili udeleženci generalnih stanov, posredovalci pritožb vladarju, pač pa dejavni ustvarjalci politike v imenu ljudstva ali nacije. Niso več zgolj novo zakonodajalno telo, ampak to telo s svojim delovanjem tudi konstituirajo in upravičujejo. Kraljeva oblast v preambuli sploh ni omenjena, besedilo najprej govori o pravicah francoskega ljudstva, ki ga zastopa nacionalna skupščina, nato te pravice poveže z naravnimi pravicami človeka, ki so neodtujljive prav zato, ker izhajajo iz človekove narave. Potrebno jih je le prepoznati in jih spoštovati. Nedotakljivost in neodpravljivost človekovih pravic presega, relativizira in nadomešča religiozne obligacije, ki so bile podlaga družbene ureditve v Starem režimu. Deklaracija je konsekventno antiklerikalna, verstva pa postavlja na raven mnenj, celo med tista mnenja, ki jih je sicer treba tolerirati v imenu svobode mnenj, ne pa tudi spodbujati. Za spoznanje in razglašanje teh naravnih pravic človeka in državljana je edini in zadostni garant  >Najvišje bitje< (to sintagmo so, ne brez negodovanja tistih, ki se jim je >Najvišje bitje< zdelo preveč podobno religiozni entiteti božanstva) dodali v teku zasedanj, pokazala naj bi, da je mesto božanstva v resnici mesto >razuma< kot vrhovne instance, druga verovanja pa so ali izpeljave iz razuma ali pa sodijo med predsodke), kar pomeni, da so vse moralne in intelektualne instance v človekovem dosegu in v njegovi službi. Vendar pa naravne pravice niso neomejene; omejujejo jih dolžnosti državljanov, ki so učinek teh pravic, a jih je treba z zakoni ugotoviti in zapovedati. Te dolžnosti ne smejo biti učinki samovolje in prisil kakršnihkoli oblastnikov, kar so bile obveznosti podložnikov v Starem režimu: deklaracija zahteva racionalno opredeljevanje dolžnosti v prid nacije ali ljudstva. Preambula seveda vzpostavlja določeno hierarhijo norm. Naravne in ustavne pravice so v tem redu postavljene najviše; državljani naj bi vseskozi imeli možnost primerjati kompatibilnost institucionalnih zapovedi z višjimi pravicami iz Deklaracije. Ključni pomen in ključna vrednost Deklaracije sta blagor vseh. To pojmovanje napoveduje ekonomsko prosperiteto in >srečni razcvet< nove francoske družbe v svobodi in enakosti. Preambulo in prvih nekaj členov sta v glavnem napisala Mirabeau in Jean-Joseph Mounier (1758-1806), poslanec Tretjega stanu in zagovornik ustavne monarhije. Za Mirabeauja pa so bila revolucionarna načela sicer nujno potrebna za spremembno družbe, ni pa se mu zdelo, da je za to treba odpraviti sleherno obliko monarhije. Deklaracija o človekovih pravicah potemtakem nikakor ni delo kakih fanatikov ali fundamentalistov, a prav tako ne iskalcev nemogočih kompromisov.

3 Prvi člen seveda odpravlja fevdalni oz. stanovski sistem in njegove vrednote (in seveda sleherni drug sistem, ki temelji na uzurpaciji oblasti v družbi in na ohranjanju te uzurpacije). Neposredno je izpeljan iz t. i. naravnega reda stvari (vodilna tema razsvetljenskega obdobja): gre za načelo temeljne in neodpravljive enakosti, v katerem ni prostora za biološko utemeljevanje družbenih razlik, se pravi, za rasizem. Po francoski Deklaraciji se ljudje rodijo enaki in enaki tudi ostanejo ne glede na njihove življenjske poti. Učinki teh poti ne spreminjajo človeške narave oseb in ne lastnosti (mednje sodijo pravice), ki jih te osebe po svoji naravi imajo. To na ravni družbenih odnosov pomeni, da človek ne more biti lastnina drugega človeka in da ni razmer in položaja, v katerem bi lahko te pravice ugasnile, bile upravičeno omejene ali suspendirane. Iz te lastnosti izhaja zakon o univerzalni prepovedi suženjstva, ki je inkriminiral lastnike sužnjev in trgovce s sužnji ne glede na njihovo izvirno nacionalnost, državljanstvo ali justiciabilnost, kar bi lahko imeli za korak proti mednarodnemu kriminalnemu pravu. Če so implikacije postulata francoske deklaracije te, da so človekove pravice naravne in zatorej neodtujljive in neodpravljive, je mogoče imeti za hudo nedoslednost ameriških deklaracij to, da v njih tega postulata ni in da tako nista inkriminirani trgovina in posest sužnjev (suženjstvo kot družbeno razmerje ni postavljeno pod vprašaj), niti niso zares problematizirani naturalizacijski atributi premoženjskih privilegijev, kar še danes omogoča nenehno vračanje rasističnih in socialno darvinističnih ideologij (nazadnje v obliki sociogenetike in neoliberalizma). Načelo temeljne in neodpravljive enakosti ljudi ima politične konsekvence, ki nedvoumno pomenijo konec Starega režima (in so zaradi njih nelegitimni vsi poznejši režimi, ki to naravno lastnost ljudi kakorkoli zanikajo), obenem pa pomeni izhodiščno in obče načelo prava v postabsolutističnih demokratičnih režimih. Enakost, ki jo omogoča rigorozna odprava pravnega in lastninskega sistema in strategij Starega režima, je rdeča nit vse Deklaracije; neposredna referenca njenega konceptnega kompleksa so filozofske diskusije v času razsvetljenstva (o človekovi naravi, o politični svobodi in naravi družbenih vezi, o naravi in ločevanju oblasti ter o nadzoru nad njo, o svobodi trgovine, o aboliciji privilegijev itn.), ki sestavljajo semantično ozadje Deklaracije. Enakost npr. nastopa v več členih (šesti - pred zakonom; v členih od sedmega do devetega - v razmerju do pravice; trinajsti člen - v razmerju do skupnega prispevka). Družbene razlike (tudi premoženjske) je mogoče pojasniti in utemeljiti le s funkcijo družbene koristi. Socialno razvrščanje ni več učinek rojstva, ampak izobrazbe, razumnosti in dejavnosti. V ozadju je projekt družbene transformacije s pomočjo izobraževanja, ki naj bi izenačilo možnosti posameznikov. V tem pomenu je ena vodilnih podmen Deklaracije ta, da je vsekakor bolje, da je oblast v rokah kultuviranih in izobraženih oseb, ki so lahko njenemu bremenu kos, kakor v rokah neukih, pohlepnih in nasilnih. Ta podmena je izpeljana iz Voltairove koncepcije >razsvetljene oblasti<.

4 Deklaracija v drugem členu našteva nove svoboščine francoskega ljudstva, da bi jih bolje in nazorno utemeljila. Gre za (osebno) svobodo (gl. tudi četrti člen), za lastnino (gl. tudi 17. člen), za varnost oz. zaščito državljanov pred državno samovoljo (gl. tudi člene 7, 8 in 9) in za odpor zoper zatiranje. Svoboda posameznika in njeno razmerje do družbene svobode sta del železnega repertoarja že pri poznih kartezijancih, še neprimerno bolj pa razsvetljenske filozofije, in ne zgolj francoske; navdih za spoštovanje lastnine kot podlage pravnega reda je prišel v veliki meri od fiziokratov. Osebna varnost in nedotakljivost zasebnosti sta skupaj z odporom zoper zatiranje postulata, ki onemogočata dotlej običajno delovanje religioznih, zlasti katoliških agensov (ker je bila hegemona religija v Franciji katolicizem) in zoper agense absolutistične monarhije, ki se je na prve vsaj opirala, če njeni agensi niso bili kar pretežno identični katoliškim. Odpor zoper zatiranje je v Deklaraciji nov zaradi forme in statusa, ki ga ima kot človekova (naravna) pravica. Nanj so se kot na pravico sklicevali že angleški revolucionarji leta 1688, vendar je v tem primeru težko določiti, kolikšen delež ima še srednjeveška (krščanska) pravica do umora tirana oz. nepokorščine tiranu, ki zagotovo ni posegala v družbeno ureditev. Argumentacija, ki je v Deklaraciji referenčni okvir pravice do odpora zoper zatiranje ni ad hominem, ampak razčlenjuje strukturna mesta (tudi monarhovo) v družbi in ugotavlja, kaj generirajo v perspektivi svobode posameznika in občega blagra. V kombinaciji ali kar uniji katolicizma in absolutizma, značilni za Stari režim v Franciji, je bila pokornost oblasti nujna, četudi je bila oblast slaba, celo hudodelska in izprijena, saj je zoper njo zaradi vladarjevega božjega mandata in zaradi vključenosti v božji načrt sleherno nasprotovanje hkrati žalitev veličanstva in blasfemija. Od izida Deklaracije leta 1789 pa je bila suverenost utemeljena na človekovih pravicah, s čimer so se filozofska načela utelesila kot nov  juridični korpus. Poslej noben vladar ne more uzurpirati oblasti, ne da bi pri tem kršil naravne pravice človeka (dejansega suverena), prav tako teh pravic ne more spreminjati, ne suspendirati, ne odpraviti: preprosto niso več v pristojnosti nikogar, hkrati pa so podlaga vsega, kar zadeva družbena razmerja.

5 Tretji člen Deklaracije uvaja primat nacije; te nacije v času, ko je Deklaracija nastajala, ni mogoče opredeljevati v terminih 19. stoletja, ker pač pomeni nekaj drugega. Predvsem ne gre za nedeljivo in trajno kolektiviteto, ki bi naj bila najgloblji vir suverenosti. Francoska revolucija takih kompaktnih kolektivitet z naravnimi atributi ne pozna: zanjo je vir suverenosti človekova, ne pa rodovna ali organsko skupnostna svoboda ob posameznikovi podložnosti in pokorščini (ko so dejansko svobodni le voditelji nacije), kakršna je značilna že za tedanji, še bolj pa za poznejši nemški nacionalizem; revolucijska nacija je pojmovana kot posledica spoznanj o skupnih interesih, lastnostih in memoriji individuov in je neposredno produkt njihove obvezujoče odločitve za življenje v skupnosti z drugimi posamezniki, se pravi za samoomejevanje (in s tem varovanje) svoje svobode, zato to nacijo opredeljujemo kot konvencionalno oz. pogodbeno ali dogovorno (celo zastopniki drugačnega nacionalizma v Franciji, npr. Renan, opredeljujejo obstoj nacije kot rezultat vsakdanjega plebiscita) v nasprotju z nacijo, ki je oblika duhovnega, kulturnega in jezikovnega sorodstva, kakor so nacijo koncipirali v Nemčiji 19. stoletja, od koder se je to pojmovanje razširilo po nemškem vplivnem območju tja do Rusije in Japonske (seveda tudi v Sloveniji). V razmerju do Starega režima pa ta člen poveže javno pravo z ljudstvom kot dejanskim titularjem suverenosti. V njem nastopita republikanski pravni red in presumpcija demokratične javnosti. Ta člen odreja, da nihče, noben posameznik ne more izvrševati oblasti, ne da bi ga za to pooblastila nacionalna skupščina kot prek volitev pooblaščeno ljudsko zastopstvo. Odpravljena je oblast osebe z nesocialnimi pooblastili (npr. vladarja po milosti božji) in moč korporacij, kakršne so stanovi in redovi. 

6 Četrti člen opredeljuje svobodo in določa njene meje. Svoboda je individualna, družbe ne zadeva neposredno, ampak prek učinkov in iz njih izhajajoče pogodbe o sožitju, s katero se družba šele vzpostavi. Družba tako obstaja zgolj v funkciji pozameznikove svobode in blagra, je pravzaprav orodje za ohranjanje osebne svobode in blagra. Paradoksno se zdi, da je osebna svoboda možna le prek samoomejevanja individuov, kar je vsebina družbene pogodbe, ta pa je podlaga pravnega reda in subsidiarnih pravic in dolžnosti, ki hkrati vzpostavljajo, varujejo in zagotavljajo skupni blagor. Če posameznikove pravice in svobodo omejujejo pravice in svoboda drugih, on pa te omejitve prostovoljno, na podlagi razumskega spoznanja sprejema, lahko govorimo tudi o spoštovanju drugega in o tem, da na spoštovanju drugega temelji posameznikova realna, ne zgolj načelna svoboda. Skratka, vsakdo uživa svobodo, ki pa ne sme posegati v svobodo drugih. To spoštovanje se opira na zakon, ki na podlagi podmene o družbeni pogodbi zagotavlja in predpisuje samomejevanje posameznikov, ki sestavljajo družbo, skratka, določa meje individualne svobode (vendar ne v imenu kolektivne). Omejevanje svobode posameznikov brez intervencije prava ne bi vzpostavljalo družbe, bilo pa bi tudi neizvedljivo; pravo je potemtakem v perspektivi, ki se vzpostavlja z Deklaracijo, formulacija družbenega in javnega interesa, ki še danes utemeljuje restrikcije ustavnih pravic, kadar ni dvoma o tem, da tako veleva skupni družbeni interes. Tudi danes je to elementarni pogoj za restrikcije ustavnih pravic. Še danes so pravice drugih podlaga za omejevanje ali formaliziranje temeljnih pravic. O delovanju zakona govori peti člen Deklaracije. V četrtem členu Deklaracija pa je prvič omenjen zakon, ki je bistveni termin naslednjih členov (posebno v desetem členu, kjer je govor o uvrstitvi religije med zasebna menja, in v enajstem členu, ki zavrača obvezna mnenja, se pravi vse religije kot mentalne prisile. Ta člen zagotavlja svobodno sporočanje idej: vendar tudi to pravico omejuje zakon, ki določa njeno zlorabo, ta pa je delovanje zoper njo samo in druge človekove in državljanove pravice.

7 Peti člen je pomemben za kazensko pravo, saj skrči polje inkriminacije zgolj na dejanja, ki škodujejo posameznikom in družbi (ali, škodujejo družbi, ker škodujejo posameznikom). Inkriminacija je možna le na podlagi zakona in tega, da zakon za presojo uporablja kvalificirana in javno pooblaščena oseba: sodnik. Vloge kralja-razsodnika v tem pravnem redu ni več, uveljavljeni pa sta presumpcija nedolžnosti in preverljiva zakonitost inkriminacije kazni kot kriterij delovanja pravosodja.

8 V šestem členu je zakon opredeljen kot >izraz obče volje<. Vsi državljani imajo pravico sodelovati v procesu pravne elaboracije. V tej začetni opredelitvi je zaznati Rousseaujeve ideje o neposredni demokraciji, vendar pa se člen izteče v uveljavljanje predstavniške (zastopniške) oblasti, kar je vsekakor bliže Montesquieujevim pojmovanjem. Ta člen je tako bržkone nekakšen konsenz, ki so ga dosegle različne filozofske tendence, ki so se ukvarjale z upravljanjem z oblastjo. Zakon naj razglasijo predstavniki (zastopniki) ljudstva ali nacije, vendar pa se ti ne smejo oddaljiti od obče volje državljanov ali ravnati v nasprotju z njo. To pomeni, da so mandati predstavnikov oz. zastopnikov ljudstva imperativni in da je te predstavnike oz. zastopnike mogoče odpoklicati. Šesti člen tudi razglaša enakost vseh državljanov, ne pa cenzusne diferenciacije, ki je bila uvedena pozneje in je v nasprotju z Deklaracijo: premoženje ne more spreminjati naravnih pravic človeka in državljana. Razlikovati je mogoče med pojmoma človek in in državljan, pri čemer je beseda >človek< filozofski termin, ki opredeljuje naravni in biološki fenomen, medtem ko beseda >državljan< sodi v pravni in politčni horizont oz. diskurz, ki poudarja in izolira določen aspekt bolj kompleknega fenomena. Zato je diskurz o človekovih pravicah mejni diskurz, skozi katerega se povezujeta konceptni horizont narave in konceptni horizont družbe in politike. Juridična kategorija >državljana<, ki je prevladala z degradacijo, kajpada zainteresirano, filozofske podlage, je bila kmalu v nasprotju z intenco in besedilom Deklaracije, razdeljena  na dve podkategoriji: na aktivne državljane, pri čemer je relevantna aktivnost plačevanje davka (cenzus oz. v francoščini cens; od tod suffrage censitaire - cenzusna volilna pravica, koncepcija, ki je za precej časa potlačila suffrage universel - univerzalno volilno pravico, pri kateri državljanu ni treba plačati ničesar, je bila v Franciji uvedena leta 1848, a le za moške), in ki edini smejo voliti, in na pasivne državljane, ki nimajo političnih pravic in dejansko niso državljani, česar brez sprenevedanja in ponarejanja ni mogoče izpeljati iz Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Opraviti imamo potemtakem z zelo raznovrstnimi sklicevanji na Deklaracijo in razlike govore o tistih, ki se nanjo sklicujejo. Da mora zakon >biti enak za vse<, je logična in neovrgljiva posledica načela enakosti ljudi, dokler je v veljavi samo to načelo. Enakost pred zakonom zahteva tudi enotne zakone za skupino ljudi, imenovano državljani (v diskurzih revolucije pa tudi nacionalci - nationaux in patrioti), ki so zakone prek predstavnikov (zastopnikov) izoblikovali in jih ti zavezujejo, to se pravi za nacijo. To poenotenje je v veliki meri uperjeno zoper vsa mogoča fevdalna običajna prava, ki so drobila državno ozemlje (npr. naj jugu Francije niso veljali enaki zakoni kakor na severu, tako da je popotnik, tudi trgovec na svoji poti prehajal iz enega fevdalne zakonske pristojnosti in načina tolmačenja zakonov v drugo; med različnimi pravnimi in zakonodajnimi območji ni bilo nobene koordinacije), onemogočala nacionalno (družbeno) integracijo in s tem svobodo ljudi, za nameček pa še dušila notranjo trgovino (to zadnje je za nazaj, v 19. stoletju postalo gibalo revolucije in motiv Deklaracije). Kljub Deklaraciji je francosko civilno pravo poenotil šele Napoleonov zakonik, Code civil, leta 1804, vendar že na podlagi močno spremenjene interpretacije človekovih in državljanovih pravic.

9 Sedmi, osmi in deveti člen utemeljujejo novo kazensko pravo, pri čemer člena 7 in 9 odpravljata kraljeva pečatna pisma (lettres de cachet), deveti člen razveljavlja načelo delnih krivd in kazni, značilno za sodne postopke v Starem režimu, in zahteva racionalno vodenje preiskav s presumpcijo nedolžnosti (v nasprotju s presumpcijo krivde, izhajajočo iz religioznih pojmovanj pravice, ki namesto ugotavljanja krivde, predpostavljeno krivdo zgolj zmanjšujejo zaradi nepopolnih dokazov, ki so sankcionirani z delnimi kaznimi, ne pa z oprostitvijo). Očitno je, da ne gre zgolj za nasprotovanje monarhičnemu pravu, ampak za podlago pozitivnega kazenskega in kriminalnega prava, ki ne sme - in ne more, če naj bo razsvetljeno - obiti, ignorirati ali celo deklasirati človekovih in državljanovih pravic. Sedmi člen zahteva zakonitost in regularnost inkriminacij in izhaja apologije svobode v členu 4, osmi člen zahteva odpravo kaznovalne samovolje in zahteva rigorozno kodificiranje zakonitih kazni in absolutno spoštovanje zakonitosti pri pravosodnih instancah. Ta zahteva se opira na presumcijo nedolžnosti, ki jo kot izhodišče sodnih preiskav in drugih postopkov postavlja deveti člen. Sedmi člen uvaja režim transparentnosti sodb, preiskave in sodnih postopkov, ki je nasprotje sodne in oblastne arbitrarnosti. Ta režim je pozneje dobil ime >pravna gotovost< in je pomembna konsekvenca naravnih pravic človeka: to je treba razumeti v kontekstu varovanja fizične svobode individua zoper arbitrarnost sodnikov in izvršne oblasti. Zadnji stavek sedmega člena povzdiguje zakon na stopnjo suverena, vendar interpretiranega tako, da je začetna navidezna podobnost s kraljevo oblastjo odpravljena. Čeprav nepokorščina zakonu velja za nepokorščino suverenu, je kršitelj sam kot njen nosilec udeležen v tej suverenosti, tako da je hudodelstvo hkrati tudi kršitev hudodelčeve suverenosti (s čimer je mogoče utemeljiti začasno suspendiranje pravice do svobode, ne pa tudi njeno odpravo: suveren je namreč posameznik, ki suverenost prek družbenega sporazuma prenaša na nacijo ali na ljudstvo, z delom te suverenosti ravnajo predstavniki nacije oz. ljudstva, pooblaščeni s predvideno proceduro, ki jih ljudstvo lahko odpokliče).

10 Osmi člen zahteva moralno, pravno in družbeno primernost in smiselnost zakonov, ki morajo v času delikta že veljati, skratka, prepoveduje pravosodne anhronizme zlasti retroaktivnost kazenskega prava (sojenje za delikte, ki v času dejanj niso veljali za delikte) in na tej podlagi zakonitost in proporcionalnost kazni. Ustava iz leta 1791 je svoje kazensko pravo izpeljala prav iz tega člena Deklaracije: kazni po njej so predpisane in sodnika skoraj povsem zavezujejo (ti kazenski zakoni so bili racionalni in niso upoštevali nedokazljivih karakterizacij, kakršna je denimo kasnejša minorizacija žensk v Code civil, ki je prispevala k spolni diferenciaciji jurisprudence: kazni so bile razvrščene glede na obnašanja in v zakoniku so bile natančno določene tarife; v današnji kazenski jurisprudenci je individualizacija kazni v funkciji lastnosti prestopnika zabrisala ali zameglila razmerja med deliktom, državljanom oz. človekom in kaznijo in uvedla arbitrarnost ekspertiz in prek nje tudi arbitrarnost sodb). Osmi člen od kazenskega prava zahteva, da  družbo varuje pred njo samo (pred spontanimi reakcijami, emocialnostjo, mnenjskimi sodbami ipd. in pa pred nekaterimi njenimi člani, ki s tem, da kršijo zakone, ogrožajo družbeni sporazum: zatreti je potrebno zgolj tista obnašanja, ki ta sporazum (predvsem o omejenosti posameznikove svobode s svobodo drugih) ogrožajo. Kazen pri tem mora biti v razmerju s storjenim prestopkom zoper družbo (se pravi zoper skupnost posameznikov, zavezanih skupnemu zakonu); starorežimska hierarhija represalij (npr., kar zadeva verske prestopke in žalitve veličanstva) je s tem odpravljena.

11 Deveti člen Deklaracije uveljavlja presumpcijo nedolžnosti. Poslej ni bilo več mogoče pripreti nikogar brez zakonsko predvidenega in vnaprej znanega postopka razen v posebnih primerih, ko za to obstajajo posebni, z zakonom določeni in vnaprej znani razlogi, ki pa sami na sebi niso krivdni, ampak prevencijski in z omejenim časom veljave - iz priprtja, sodne obravnave in prestane kazni ne izhaja nobena legalna stigmatizacija. Preventivni pripor več ne more biti anticipirana kazen ali arbitrarno kaznovanje, temeljiti mora na nedvoumnih in znanih zakonskih določbah, kaznivi pa so ekscesi in samovolja agensov sodnih oblasti. Ta člen se opira na razsvetljenske filozofske debate o naravi oblasti in prava, na izkušnje avtorjev z monarhičnim pravosodjem in na angleški Habeas Corpus.

12 Kakor smo že omenili, členi med desetim in sedemnajstim zadevajo ustavno pravo. Kasneje so jih večkrat, vendar ne vselej upravičeno in korektno, povzemali v različnih evropskih ustavah. Deklaracija v njih razglaša nujna načela varovanja naravnih pravic človeka v družbi, takšna varnost bi naj zagotovila blaginjo in srečo posameznikov. V desetem členu je zagotovljena svoboda mnenja in tudi versko svoboda kot del svobode mnenja, če le ne moti javnega reda in ne krši zakona. Verska svoboda ni preokupacija Deklaracije o pravicah človeka in državljana, o veri Deklaracija govori kakor o skrajnem primeru varovanja izražanja zasebnega mnenja, kar nikakor ne zadeva verske institucije, prerogative, privilegije ipd. Sprejetje tega člena je pred nacionalno skupščino zastavilo številne probleme, saj je šlo za pravne probleme, nastale zaradi hegemonije ene religije in njenega institucionalnega ogrodja v Starem režimu: Rimsko katoliške cerkve. Nikakor ne gre za religiozna vprašanja. Protestanti (hugenoti in drugi) na primer so s tem členom in z zakonodajo, ki temelji na njem, prešli iz režima verske tolerance v državljanski režim: to pomeni, da je iz zornega kota družbe in države njihova religija postala enakovredna vsem drugim religijam na nacionalnem ozemlju in da ni več bilo ne hegemone religije ne hegemone verske organizacije - vse so bile postavljene v sfero zasebnih mnenj in predsodkov. Protestanti so bili v Starem režimu kljub določeni toleranci maltretirani na različne načine: denimo, ker je del civilnih postopkov, denimo vpis v matične knjige in poroke, bil v rokah katoliške hierarhije (ki je bila integrirana v monarhijo kraljev z uradnim naslovom >Tres chrétien<), njihove poroke niso imele pravne veljave, njihovi otroci pa so veljali za nezakonske in niso bili upravičeni do dedovanja premoženja staršev.  Protestanti so bili žrtve še številnih drugih krivic, ki se nam danes zdijo škandalozne, tedaj pa so bile v katoliških deželah običajne. Verska svoboda, ki je zvezana z zagotavljanjem svobode mnenja v desetem členu, hkrati onemogoča katerikoli verski organizaciji udeležbo v javni oblasti. Z odpravo religioznih prerogativov pa pravzaprav ne skuša doseči verske enakopravnosti ampak irelevantnost, ki izhaja iz tega, da je katoliški hierarhiji onemogočena vpletenost v novo obliko (ustavno monarhične in republikanske) oblasti. Tukaj so prvič v zgodovini cerkve pravno ločene od države: gre namreč za rojstvo laične države. Od sprejetja Delaracije o pravicah človeka in državljana v Nacionalni skupščini na francoskem ozemlju civilne in politične pravice nimajo več zveze z religijo. Ta nova zgradba pravne države, ki ob drugem zagotavlja mnenjsko svobodo, nastopi hkrati s subsidiarno pravico te svobode, s katero je njen laični aspekt utrjen in poudarjen: s svobodo kulta, ki tudi ni več nujno atribut religije (npr. republikanski kult Najvišjega bitja, ki ni božanstvo, ampak človeški razum). Verska svoboda je del svobode mnenja, kar pomeni, da so religije uvrščene v neko določeno kategorijo fenomenov, za katere je značilno, da nimajo imperativne narave, kar ob drugem pomeni, da med >konfesijami< ni več hierarhičnih razmerij. Vse so dolžne spoštovati javni red in zakone. Zakoni vselej aktualizirajo in zastopajo temeljne svoboščine, mednje sicer sodi svoboda mnenja in prepričanja, vendar ne nujno v vseh pojavnih oblikah mnenj: to pa pomeni, da je lahko svoboda veroizpovedi brez škode za pravico do svobode mnenja, zaradi javne koristi (koristi drugih) omejena, če tako spozna in sklene nacionalna skupščina.

13 Enajsti člen pojasnjuje in precizira desetega. Svobodo mnenja vključi v razsežnejšo pravico: v pravico do svobodnega sporočanja misli in mnenj, ki obsega svobodo govora, pisanja, tiskanja (publiciranja), ki je omejena le s poseganjem v interese drugih, kar enajsti člen predstavi kot zlorabo, ki jo opredeljuje zakon: danes je ta pravica znana kot >svoboda izražanja<. Tudi ta člen je del odstranjevanja starorežimskega pravnega reda: uperjen je zoper starorežimske cenzurne prakse, ki so zahtevale, da gre sleherni zapis skozi >librarie<, preden je natisnjen (librarie je bila pisarna kraljevske uprave, zadolžena za cenzuro). zakon določa le primere, ki jih opredeljuje kot zlorabo, se pravi kot dejanja, ki posegajo v pravice drugih (npr. obrekovanje, neresnične govorice, ponaredki, zavajanje ipd.).

14 Dvanajsti člen legitimira obstoj javne sile (force publique). Vrhovni poveljnik in beneficient vojske in policije ni več kralj, ampak nacija oz. ljudstvo (>vsi<). Ker je oborožena sila v rokah nacije prek njenih pooblaščenih predstavinokv (zastopnikov), se v nobenem primeru ne more obrniti zoper interese francoskega ljudstva. S pojasnilom, da je ta sila ustanovljena z namenom, da varuje >vse< in ni v službi posameznikov, ki jo vodijo, je legalizirana državljanska odgovornost in morebitna državljanska nepokorščina njenih agensov, kadar gre za zlorabo vodilne pozicije. Seveda ta koncepcija oborožene javne slile izključuje sleherni monarhični prerogativ na vojaškem področju. >Javno silo< je po teh načelih ustanovil La Fayette malo pred Deklaracijo: to je bila Nacionalna garda, ki vsaj po imenu še obstaja.

15 Trinajsti člen postavlja davščine v neposredno razmerje do družbenih ali nacionalnih potreb in med te potrebe so sodili vzdrževanje javne sile in stroški administracije. Deklaracija ne predvideva nobenih drugih družbenih izdatkov (jih pa niti ne izključuje), postavlja le načelo transparentnosti porabe in striktne namenskosti: ni proračuna, s katerim bi izvršna oblast razpolagala po svoji presoji. Davek naj bi plačevali vsi državljani, vendar ne enotno, ampak glede na svoje zmožnosti. Ta diferencirana javna obremenitev ustreza raznolikosti razpoložljivih virov dežele, ki se, ko so zbrani, delijo na enakovreden način: enakost državljanov je s to relativnostjo obremenitev zagotovljena tudi pred davkom. Privilegije, svoboščine, izvzetosti in druge fiskalne neenakosti starega režima so nadomeščene z enotnim in fleksibilnim obdavčitvenim režimom, ki obveznosti ne razporeja več lokalno, ampak v nacionalem merilu. Načelo egalitarnega davka se je pozneje konkretiziralo na dva načina: s premičninskim prispevkom in z nepremičninskim prispevkom (sloviti davek na vrata in okna), vendar je vprašanje, ali so te obdavčitve zares v duhu Deklaracije; vsekakor pa mora biti vse zapisano v davčni deklaraciji.

16 Trinajsti in štirinajsti člen sta napisana v republikanskem duhu, če so svobodna privolitev v plačevanje, določanje in proporcionalnost davkov ter javni nadzor nad državno porabo, se pravi metodični dvom o neoporečnosti oblasti sestavine tega duha. Privolitev v davek je postala prerogativ lastnika in je zvezana s človekovimi pravicami toliko, kolikor je lastnina ena izmed njih, vendar je tudi nekakšna odškodnina za usluge, ki jih je bil lastnik deležen od države. Mirabeau je rekel: >Davek je cena, za katero imate v posesti lastnino<. Prizadevanje, da bi našli racionalno mejo za obseg fiskalnih plačil, je privedlo do proporcionalnosti davka, kakor jo opredeljujeta trinajsti in deloma tudi štirinajsti člen. Štirinajsti člen povzema nekatera anglosaška spoznanja v zvezi z javnim pravom, zlasti o nadziranju izvršne oblasti. Deklaracija ne predvideva državnega proračuna, ampak neposredno porabo zbranih sredstev za namene, za katere so bila zbrana. Pojem proračuna oz. budžeta tako sicer ne nastopa v Deklaraciji, se pa  pojavi prav v tem obdobju. Državne finance so namreč dotlej le stežka spremljale suverenove politične ambicije, o katerih je odločal sam. Privolitev v državni prispevek oz. davek ni le dajatev, ampak nalaga posamezniku in ljudstvu, da ocenjuje vsoto in obliko fiskalnih plačil (določanje višine, podlage, pobiranja in trajanja). Dandanes je ta naloga najpogosteje zaupana izvršni oblasti: ta predlaga fiskalni načrt, ki pa ga mora pregledati in  potrditi (ali zavrniti) zakonodajna oblast.

17 Petnajsti člen Deklaracije uveljavlja razmerje odgovornosti predstavnikov oz. zastopnikov, delegatov, do predstavljanih oz. zastopanih, tistih, ki so jih delegirali: narediti jih odgovorne do zastopanih. Absolutističnemu monarhu ni bilo treba polagati računov nikomur razen Bogu, ki naj bi mu dal zastopniški mandat na zemlji (temu bi lahko rekli reprezentativna, t.j. zastopniška ali predstavniška ali mandatna teokracija). Avtorji Deklaracije so zato petnajsti člen zapisali kot pravico družbe do nadziranja agensov administracije (med katere je treba prišteti tudi vse osebje Nacionalne skupščine). Člen zahteva pravzaprav transparentnost delovanja oblastnih institucij in jemlje veljavo in konec koncev raison d'etre spletkam, ki so vladale v okrilju kraljevega dvora in v veliki meri odločale o njegovi politiki.

18 Šestnajsti člen uveljavlja ločitev oblasti kot nujen pogoj za demokracijo in za zagotovitev spoštovanja pravic človeka in državljana in aludira na to, da družbe, kjer te ločitve ni, niso svobodne, da pravzaprav živijo v režimu divjaštva, podjarmljenosti in samovolje (nimajo ustave). Glede tega se Deklaracija navdihuje pri Montesquieuju in pri drugih filozofih, ki ne soglašajo z Rousseaujem glede neposredne demokracije. V Deklaraciji je ločitev oblasti fokusirana na tiste politične in pravne funkcije, ki so bile v času revolucionarne spremembe režima najpomembnejše, predvsem na ločitev zakonodaje od izvršne oblasti, ki je pogoj za nadaljnje ločitve oblasti (predvsem za neodvisnost pravosodja), ki sestavljajo demokratične režime.

19 Sedemnajsti, zadnji člen podaja novo definicijo lastninske pravice, ki izhaja iz razsvetljenskih filozofskih refleksij in debat v 18. stoletju, ki niso bile omejene zgolj na Francijo (precejšen vpliv v teh debatah je imel John Locke, ni pa bil njihov začetnik). Lastnina kot >sveta< (i.e. neovrgljiva, naravna) pravica, kakor je zapisano v Deklaraciji, je homogena in zvezana s posameznikom ali skupino posameznikov, je potemtakem precej drugačna od starorežimskega pojmovanja, pri katerem je bila lastnina večkrat kompozitna in hierarhizirana posest več oseb (lastniki, posestniki, zakupniki namestniki, fevdalci, kombinirana gospoščina posvetne in cerkvene gosposke, seigneuriage in eklezije idr.). Režim multiplih lastnikov je bil podedovan od ephyteusis iz rimskega prava(emphyteosis v srednjem veku) na eni strani in od številnih rab >barbarskega< izvora, ki so se skozi čas temu konceptu prilagodile. Pisci Deklaracije so temu lastninskemu režimu naredili konec tako, da so >koristno posest< obdelovalcev spremenili v homogeno lastnino v današnjem pomenu besede, nefunkcionalne in iracionalne oblike dodatne ali >krovne< lastnine pa opustili. Ta odločitev je tako odpravila >neposredno lastnino< fevdalnih gospodov. Dajatve zakupnikov so zastarale in ti so naposled dobili dostop do popolne lastnine svoje zemlje. Z razvojem revolucijskih razmer, z zmago >kontrarevolucije znotraj revolucije< z direktorijem, konzulatom in cesarstvom, za katero je teror pripravil teren, se je pokazalo, da med koncepcijami razsvetljenih ideologov revolucije in interesi meščanske Francije Tretjega stanu ni povezav, prav narobe. Številni meščani so živeli od rent, ki so jih odkupili, in zato njihova lastnina uhaja opredelitvi v Deklaraciji. Potemtakem lahko ločimo dominantno fevdalnost od pogodbene fevdalnosti. Prva je z Deklaracijo odpravljena, druga, prikrita, pa ostane v veljavi kot navidezna oblika nove lastninske pravice, (post)fevdalne pravice pa postanejo predmet trgovanja in spekulacij. Zakonodajalci so to vrzel skušali zapreti z omejitvijo veljave takih odkupov na 99 let, po katerih se renta vrne dejanskemu posestniku. Besedi >sveta< v zvezi z lastnino, natančneje, v zvezi s pravico do lastnine, kar je nekaj povsem drugega, so pozneje pripisovali pomen, ki ga nima: pomeni zgolj to, da te pravice ni mogoče odpraviti ne glede na načelno zamenljiv objekt, na katerega se nanaša. Skratka, ni nobene vsebinske razlike med >nedotakljivo< in >sveto< (člen 17) pravico na eni strani in >naravno< in >neodpravljivo< pravico (člen 2) na drugi, ki bi jo radi vpeljali tisti, ki bi radi uveljavili >svetost< njihove lastnine, opustili pa >naravne<, se pravi posvetne pravice človeka in državljana. V Deklaraciji pravica do lastnine ni nič bolj sveta od pravice do svobode in pravice do odpora zoper zatiranje, kvečjemu manj, saj s svobodo ni mogoče manipulirati in ni formalna pravica, kar lastnina je. Preambula govori o naravnih, neodtujljivih in svetih pravicah človeka. Še manj pa je na podlagi besede iz vsakdanjega besednjaka mogoče pripisovati piscem Deklaracije religiozno rekonverzijo in vračanje k teologiji. Da zadeva razen besede, ki naj bi poudarila javna zagotovila Deklaracije, res nima nič opraviti ne z religijo ne s teologijo, dovolj dokazuje dejstvo, da je objekt, na katerega se ta >sveta< pravica nanaša, zamenljiv, poplačljiv in podvržen dogajanju na trgu. Možno je denimo, da obstajajo predmeti ali nepremičnine, za katere je bila  zakonito ugotovljena javna potreba, in družba oz. njeni zastopniki, ki so dolžni tak predmet prenesti v domeno javnosti, morajo predmet te transakcije vnaprej poplačati s pravično odškodnino: to ni postopek ekspropriacije, ampak prodaje v nadziranih okoliščinah, ki jih narekuje skupni interes. Kakorkoli že, lastnina kot >naravna< in >neopustljiva< pravica je produkt filozofske refleksije in disputov o naravnem stanju stvari, ne pa navodilo za novo kopičenje privilegijev v rokah maloštevilnih.